stuff

u je že december..morem kej napisat...

1. moje telo... ok nisem obilna. nisem niti premočna. sem "obična" . sam je še vedno taka sprememba od prej, da mi ni ok. ne počutim se dobr v svoji koži. dobila sem strije na bokih. oz ne bokih. sploh ne vem kako se reče temu delu telesa. ob straneh trebuha. pa ne bele male. ampak velike rdeče :( čakam da zginejo in samo molim da kdaj bodo. oz zginile ne bodo to je dejstvo. čakam da vsaj posvetlijo.
sem samo hvaležna da je zima ker če bi bilo poletje in bi taka mogla se kazat svetu bi bla groza :(
hlač prejšnih seveda ne morem oblečt! in se full slabo počutim. v fitnes bi hodila pa se mi zdi to cel projekt ker bi mogla hitet da pridem hitro domov da malega nafutram...
ne vem.. nekaj bom mogla naredit ker se ne počutim ok. pa pravijo da če dojiš grejo kile full hitr dol. ja ziher! kdaj ? a po pol leta ali kdaj ??

2. jaz ne vem več a je to normalno ko prideš v ta leta ali pa imam samo jaz to "srečo"
v najstniških letih recimo sem imela prijateljice s katerimi smo ves čas klepetale. že tako smo cele dneve skupaj visele, potem pa smo se še klicale doma kaj se je umes zgodilo ali pa samo kaj smo razmišljale... zdej pa ... nič! se dobim s kolegicam, se mamo fino, klepetamo, potem pa sledi poslavljanje in vedno prazne obljube da se slišimo in da pokliče in da bo poročala o tem in onem. ja itak! štekam da tako kot prej ne more bit ker imamo svoje partnerje in nekatere otroke. logično! sam poklicat ma pa vsak čas a ni tko ? jaz ne vem no. očitno bom mogla spustit kriterij prijateljstva ker drugače bom skos razočarana. škoda no..
sploh nima več folk občutka za prijateljstvo. nobenmu se nikamor ne ljubi, pijačke doma in klepet je večini dolgočasno, hodijo samo ven med vikendi kjer žurajo s folkom to je pa tut vse. kaj pa kavice in prijetni pogovori ... očitno je to iluzija. ma ne vem. kar skos upam da se bo to kdaj zgodilo sam očitno se ne bo... ko maš otroka si pa itak še bolj nezanimiv...
mogoče sem pa čist preveč zahtevna. tudi to je mogoče...

3. zakaj hudiča niso v nakupovalnih središčih dojilnice ???????????
zadnjič smo šli v supernovo in sem malega mogla podojit v previjalnici na držalu za invalide! MUČENJE!!! a bi bil res taak strošek če bi v previjalnico dali kak mali zložljv ctolček ?? ma če je ga lahko jaz kupim! pol se pa ljudje zgrožajo ker mame dojijo kar na klopcah . ja čudno res. kje pa naj ? otroka je pa treba nahranit! ne hranimo vse otroke po flaški...
in potem je meni ceu projekt kam it z malim. se prav psihično pripravljam na iskanje prostora za dojenje. itak ne hodiva veliko okoli. praktično nič. ampak ko sem pa šla mi je bilo pa prav mučno! bom kupila dva stola in enega nesla v city park in enega v supernovo. sej če so delal previjalnico, pol bi lahko bila tut dojilnica a ni tko ??? mah brezveze res! prav zarad tega komej čakam da bo mali star 4 mesece da mu lahko dam kak frutek in se ne rabim več obremenjevat s tem!

4. mnde ljudje mamice sprašujejo če dojimo. kar se mi zdi ... HALOOOOOOO! a so normalni!!
ok saj nič takega sam men se zdi to čisto preveč intimna stvar. kaj te pa briga!? fak ljudje ej!
ok jaz sem itak več ali manj doma in na srečo ne srečujem tok ljudi. sam ko pa jih bom... ne vem. ne vem kaj bom rekla. sam odgovorila ne bom ker se mi zdi prav blesavo! to je skor tko kot da bi jaz njih pol nazaj uprašala : "kaj pa vi? hodite redno na blato ?" je nekaj naravnega ampak intimnega. ne vem no. joj folk mi gre včasih tko na jetra ej!!!

ma sem kar malo znervirana zdele. grem.... jest al pa pospravljat...

tukaj moj Tjuš pokaže kako se smeje, kako kaže jezička, kako čiha, zeha, tečnari in kako joka :D
in vse to v kakšni minutki. tako pestro je pri nas :D

vse za nazaj...

nisem pisala že zelo dolgo časa...
mal nisem imela časa, malo se mi pa ni ljubilo...
mali moj je priden, lepo pančka, malo jokca, malo se smeje...
ne vem ravno kako se drugi dojenčki obnašajo ampak recimo da je moj povprečen. za moje pojme pa zeloo priden. včasih malo tečka pa ga je treba ujčkat to je pa tudi vse. nimamo krčkov, zelo lepo spi... ma super res.
v ponedeljek smo imeli prvi sneg. prvi za mojega malega :)
zdej je vsak dan nekaj prvič...
full se mi ustvarja pa ne da ni časa ampak še ne znam prostega časa pametno iskoristit. kar druge reči počnem. se mi zdi da se lahko vsak trenutek zbudi pa se potem ne lotim takih reči. saj se bom navadila...
zdej bo božič. se že veselim. predvsem ker bo prvi za malega...
malo je edino smešno ker vsi sanjamo kaj bomo kupili Tjušu pa itak ne ve za kaj se gre. pri nas imamo doma super zmenjeno za darilo kar nastane cela igra iz tega in se mamo fino že en mesec prej.
decembra ali pa v najslabšem primeru januarja bomo preseleni v večje stanovanje česar se veselim še pa još...
ta ali naslednji teden dobim nov telefon. nisem lih za telefone sam mi bolj ko ne ne dela. oz. kuker se zmisli, tako da je čas za novega.
nič, končujem svoje kratko poročilo.. mi trije gremo gledat madagascar 2 :)

bussy mom

grem vsake tok pogledat na svoj blog, pa že hočem kej napisat pa pol se nikoli ne lotim. vedno je kej druzga bolj pametnega za počet..
od torka naprej oči ni več na očetovsem dopustu tko da bo sploh mal panika. sam ok saj se bova navadila. za enkrat je mali zeloo priden. no, pa ga ne maram preveč hvalit ker se hitro lahko zgodi da kakšne krčke fašemo ali kaj podobnega in bo panika. tega se precej bojim. upam da ne bo in bo še naprej tako kot je...
kej bi šivala, kej bi štrikala, stanovanje bi začela rihtat (to itak ne morem ker še čakava da se sestra odseli) pa trenutno še ne znese. vse še bo :) sploh če bo mali še tkole priden in ga ne bo hecal kaj da bo jok.
zdej nam je še mami kuhala sam bom počasi sama mogla kuhat kosilo...
nič, grem mal pospravljat :)

pa smo res rodili...

porodna zgodba :

mi smo šli proti večeru z mojimi starši v šoping kot sem že napisala. ker je moj oči hotu spet kej tjušu kupit
pol smo okoli 9ih prišli domov... okoli 10ih pa sem dobila bolečine v križu ki sem jih že bila vajena ampak so ponehale, pa spet se pojavile in tko naprej. ampak ne tko boleče. sem pa začela štopat ker se mi je zdelo nekaj novega. in je bilo na 5min praktično skos. potem so se pa te bolečine počasi stopnjevale. sem takoj pisala na mamo če tako izgledajo popadki pa je ravno takrat mama brejkala in je bila na srečo naša anonimna na msnju in sem njo vprašala. potem so se stopnjevali in sem že res stokala zraven in je moj reku da greva v porodnišnico. meni je blo mal smotan it ker kljub bolečinam sem se bala da bova šla zastonj tja. doma sva si torej merila popadke od cca 10ih do cca 11.30. potem pa v avto in v P. bolečine vedno hujše... na cesti sva vse rdeče luči pobrala prideva v porodnišnico. jaz komaj prilezem do sprejemne, me da na ctg in me pogleda. reče odprta 7cm, oblečte se v haljo, takoj so me začeli regat da sem v krču in naj lepo diham
odpeljali so me tja kjer se brije in klistira in kopa. pobrit me itak ni treba, za klistir sem že bila očitno preveč odprta, rekli pa so nej se grem skopat če se grem lahko. sem rekla da ne ker ni šans da bi se mi s tem bolečinam uspel skopat. sem pa šla se neki matrat na wc ker me je tiščalo pa nisem hotla tm vseh babic pokakat pa polulat
pol so naju dal takoj v sobo porodno. tm sva sama predihavala popadke, mučla sem se pravilno dihat. ni lahko takrat pravilno dihat sam ok pribljižno se da... pol pride babica pa še ena in smi kr začel potiskat. jest sem mal jambrala da ne morem
je pa prav zanimiv občutek ker te prav nek "nagon" sili k potiskanju. ko je bil popadek te kar nekako stiska. ne vem. ne znam razložit sam moreš potiskat ker ti telo kar ne da druge izbire
sem se mogla prijet za kolena, glavo dol in smo ene 3krat potisnli. 2 popadka in je bil mali zunaj. potem pa jok in stok in veselje največje
tako da sem imela ubistvu zelo lahek porod. minimalni popadki so se začeli ib 10ih, rodila sem ob 1.30. v porodnišnici sva pa bila ob polnoči.

aja pa sej mislim da sem že povedala da sva se z mojim hecala in sem jest rekla da bom rodila 27 septembra moj je pa reku da 4. oktobra

p.s. napisano je za forum pa sem kar iz tam skopirala ker se mi ni ljubilo še enkrat pisat tega. :)

šla "rodit"

v sredo sem imela običajen ginekološki pregled. kasneje sem imela v mislih še full opravkov, trgovina, knjižnica, v ljubljano po eno zadevo za izvorne celice, v domžale h prijateljici na kavico, k eni drugi prijateljici na kavico, potem pa v ljubljano po možeka da še nekaj opraviva in potem počasi domov. hm ampak vse je padlo v vodo. pridem h ginekologinji. bila sem naročena šele okoli 11ih ampak ker sem imela tok opravkov sem rekla nič, bom šla kar prej in sem bila okoli 8.30 tam. oddam vodo, priklopijo me na ctg in mi pokaže popadke na 7min. ma niti nisem bila pozorna na to. pač popadki.nič takega.... potem se zvagam, grem h ginekologinji ki mi naredi ginekološki pregled in reče ja nič rodit bo treba. mani pa NIČ jasno. samo spraševala sem če misli resno in presrano gledala :) ona pa ja resno. a imate koga doma? kdo vas je pripeljal? me še okrega ker sama okoli hodim. (jaz pa sem si mislila hm ja jaz sem mislila še po miljon opravkih. kaj bi šele potem rekla če bi to vedela??) je rekla naj grem domov, se skopam, pripravim vse potrebno, vmes še štejem popadke in grem v porodnišnico... rodit! sploh nisem mogla verjet! me je popolnoma nepripravljeno dobila! ok se poiskušam pomirit. pridem domov še vsa zmedena, se počasi umirim in začnem dajat v torbo za v porodnišnico še to kar sem mogla dat, umes je prišel možek domov in sva počasi šla. rodit!! sva se že psihično pripravila na to... prideva v porodnišnico v sprejemno in rečem da sva prišla rodit in naju napoti nekam. jaz nisem imela pojma kaj govori a sem samo kimala in si mislila da je mož poslušal kaj je rekla :) tam mi naredijo še en ctg ampak se je en del ctgja premaknil oz ga sploh sestra ni prav naštimala in sploh ni pravilno delal ampak kasneje ko je to ugotovila se ji očitno ni zdelo da bi stvar ponovili. mislim HALO! potem sem šla h dohtrci ki mi naredi pregled in potegne prste ven iz moje lule in ups krvavo!! ok jaz sem se ustrašla. me je hotela poslat domov. jaz sem bila šokirana ker naj bi prišla rodit zdej me pa domov pošilja, zraven pa še ker sem KRVAVELA ona pa mene pošlje domov. sem se začela bat za malega. pa vseeno pokliče nekoga in ji reče da morem biti tam. sem bila tok žalostna kot mali otrok sem se hotela tam zjokat ker sem mogla ostat notri moj možek pa je šel. mela sem vsaj kul cimre tko da smo vsaj klepetale in je čas kar šel mimo. rekli pa so da če naslednji dan ne bom več krvavela grem domov. ok... pride naslednji dan. ura je 9 in vizita. dohtrca me sploh ne vpraša če krvavim. samo naredili so mi ctg in to je bilo vse. naj ostanem še en dan. sem bila full jezna. sem šla se pizdit sestram da naj me spustijo domov če pravijo da popadkov nimam več, odprta pa tudi nisem tok da bi bila panika. da ni fore da sem še tam. pa me niso poslušali. ok še en dan v porodnišnici :( jokasta sem bila pa full. še nikamor se nimaš za skrit pa zjokat :) no potem sem našla en plac kjer sem lahko poklicala možeka in sem samo v jok padla. v petek spet vizita, me pošljejo na uz, dohrca ugotovi da je mali malo lahek. 2600 ampak so baje itak odstopanja tko da ni panike. naj me ne skrbi ker ni to nič big deal. in da lahko grem domov samo v ponedeljek nazaj na pregled. to je jutri. ne vem kaj pričakovat. ali me pošljejo rodit, ali me spet zaprejo v porodnišnico da morem tam ležat (joj spet bo jok) ali pa me pošljejo domov. ne vem. bohvedi kaj bo. pojma nimam. je pa zelo neprijetna situacija ker prej sploh nisem razmišljala o tem da bi lahko rodila vsak čas. pač sem čakala na čas okoli roka. ko te pa takole šokirajo da bo treba rodit pa si potem ne moreš pomagat da nebi ves čas razmišljal da lahko greš vsak čas rodit. možek je čisto v pripravljenosti in hoče da gre torba za v porodnišnico povsod z nama :) jutri ne gre v službo ampak me bo peljal na pregled v porodnišnico. me ne pusti nikamor samo :) je vse bolj napeto zdej zaradi te izkušnje. ko mi je rekla ginekologinja da grem rodit sem potem ves čas čutila kako mi teče po nogi. da mi je voda odtekla :) jah nič. bomo videli kaj bo jutri. pričakujem karkoli, pripravljena pa nisem na karkoli. bomo videli...
lep ponedeljek vam želim :)

narejena matura, prenova in čakanje na otročka...

že dolgo se nisem nič javla...
maturo sem naredila s 5. ja piflarka sem :)
sem mislila kako bom polna energije in elana po maturi in bom delala vsemogoče pa sploh ni tko.sem full lena. nič se mi ne ljubi. vsake tri dni se mi malo strga in full pucam in sem pridna ostale dva dneva pa se samo prekladam okoli. itak zebe ko svinja in sem cele dneve doma in se grejem. ko bi le bilo še kej sončka in bi šla na morje za en vikend :(
postavila sva tudi že previjalno in posteljico ki sedaj čakata na najinega malega.
tut torba za porodnišnico in iz porodnišnice zrihtane..
kmalu naj bi se tut sestra preselila tko da se bova ornk lotila prenove stanovanja. ok verjetno bolj moj. je že zmenjen s kolegi da mu bodo prišli pomagat tko da bodo deci po moje v enem tednu vse naredili da se potem preselimo. no niti se ne bomo selili ampak samo delno preselili ker ta del stanovanja je itak zraven naju in bo treba pač obok zvrtat da bo prehod iz tega v drugo stanovanje. na uni strani pa še elektriko naštimat da bo tako kot midva rabiva, laminat položit, knavf položit, prebelit... bom pač jaz en teden malo potrpela in bom bolj sama z malim. moj je kar žalosten da bo stran od naju ampak ok. ker bova imela pomoč bo verjetno res full hitro narejeno in se potem preselimo in se bomo imel full fino :) za enkrat se bomo pa še malo stiskali kak mesec ali dva. sam ok. ni tok panike. zadnje čase je vse tko fino. ne vem. kar vse se je poklikalo. vse štima. še moj mega možek je naredil vse izpite, v petek ima zagovor diplome, v službi je že zmenjen za redno zaposlitev. full je priden. super nam gre. tut s kešem sva kar nekako poštimala da nama zdej na koncu meseca celo ostane keš kljub temu da šopingirava več kot sva prej. kako nama to rata ne vem hehe. ma super res. zdej samo še tamaučka čakava pa bo popolno...

p.s. malo manj fajn so samo bolečine. si včasih že želim da bi šla kar rodit sam ok... sej bo. aja pa smo že donošeni. juhu! tko da lahko brez skrbi grem rodit :D